Ženski alpinistični tabor je služil predvsem raziskovanju manj znanih območij v Karnijskih Alpah, spoznavanju novih plezalskih kolegic, tvorjenju novih navez in predvsem plezanju v sproščenem okolju. In čeprav se nas je zbralo kar 14, smo dokazale, da vendarle ne prikličemo dežja, ko se naberemo skupaj, saj je bil vikend vremensko čudovit in vroč tudi nad 2000 metri.
Udeleženke ženskega alpinističnega tabora 2025 v Karnijskih Alpah. Foto: Urša Kešar
Ob iskanju nastanitve v tistem okolišu, se je to izkazalo za precej zahtevno nalogo - na koncu smo pristale v kraju Dogna, v velikem hostlu s skupno kuhinjo in jedilnico. Od tam je zelo lahko priti do območja Montaža ali pa mejnega, italijansko-avstrijskega območja Karnijcev.
Že takoj ob prihodu so se začela dogovarjanja in v soboto smo krenile vsaka v svoj konec. Nekatere smo soboto izkoristile tudi za izhodišče, do kamor je malo več vožnje (Rudnig Alm v Avstriji), vendar pa sta bila zato dostop in sestop toliko hitrejša. Manj sreče je imela naveza, ki se je podala v Monte Zermulo, saj so zaradi zapornice na cesti morale pešačiti 5 km več. Punce, ki so plezale v Creti d'Aip so pohvalile smer s kompaktnostjo, le Zermula je postregla z nekim povprečjem. Naju s Slavico je Pan di Zucchero prav tako presenetil s kompaktnostjo (Slavica pravi, da obstajajo še kompaktnejši Karnijci kot to;)), navrtano pa zelo lepo in gosto. Naveza, ki se je odpravila v Monte Sernio je imela manj sreče, saj je bila smer precej drugačna, kot v opisih - težja, krušljiva in neopremljena, tako da jih je nepričakovano zaposlila za cel dan.
Skoraj sočasno smo se vrnile ravno pravo uro za večerjo, po kateri nam je obzorja o začetkih plezanja razširila Slavica Podgornik. S svojim predavanjem je verjetno tudi marsikatero udeleženko navdihnila. Kljub pozni uri pa trojne naveze iz Monte Sernia še vedno ni bilo na spregled, saj jim jo je zagodel siten sestop v temi. Odločitev o bivakiranju in nadaljevanju sestopa naslednji dan pri še vedno zelo ugodnem vremenu je bila na mestu.
V nedeljo smo poskušale najti vzpone v neposredni bližini, da ne bi porabile preveč časa za vožnjo ali dostop/sestop. In seveda da smo pravočasno doma, saj službe, na žalost, ne čakajo v ponedeljek. Kar tri naveze smo se odpravile v Creto di Pricotic. Skala ni bila tako navdušujoča kot dan prej, ampak za oceno »povprečno slovenska« in čisto v redu. V Bicicletti so punce uživale (v tej smeri je v steni dejansko kolo), naveza z bivakom pa je za sestop potrebovala 6 ur, saj so morale prehoditi okoli gore, da so se vrnile do avta. Kljub temu smo se po časovnici vse ujele za kosilo in se po analizi utrujene, a zadovoljne, odpravile domov.
Alina v smeri Giovanna. Foto: Simona Glavan
Kronološki potek:
Petek, 19. september: Ob 19. uri zbor vseh udeleženk v kraju Dogna, v hostlu Casa delle Giuggiole. Spoznavanje, večerja, razporejanje po navezah in dogovarjanje o ciljih.
Sobota, 20. september: Zajtrk, odhod navez po dogovorjenih lokacijah, povratek, večerja, analiza dneva in predavanje Slavice Podgornik v večernih urah. Dogovarjanje o ciljih za naslednji dan in razporejanje po navezah. Na večerji in predavanju so manjkale Alina, Tjaša in Simona, saj so še sestopale.
Nedelja, 21. september: Zajtrk, odhod po dogovorjenih lokacijah, povratek v Dogno (po stvari) in nato zaključek z analizo in s kosilom v Pontebbi. Alinina naveza je ta dan porabila za sestop, saj so zaradi njegove kompleksnosti večer prej bivakirale. Sočasno smo se dobile vse skupaj v Pontebbi na zaključku, razen Slavice, ki je morala prej oditi zaradi obveznosti.
Della Bicicleta. Foto: Anja Valjavec
Opravljeni vzponi:
Creta d'Aip (Trogkofel), S stena, Pilastro Nord, IV+, 480 m, M. Jakopič-V. Jakopič-Štenkler in Valjavec-Čerpnjak-Arhar
Creta d'Aip, SV stena, Della Bicicletta, 4c, 180 m: Valjavec-Čerpnjak-Arhar
Monte Zermula, SZ stena, Meledes, IV+, 440 m: Ramšak- Zidarn-Matović
Monte Sernio, S stena, Giovanna, IV, 450 m: Ledinek-Knez-Glavan
Pan di Zucchero, J stena, Rampa Sud-Est, 110 m, 6a: Podgornik- Kešar
Pan di Zucchero, J stena, Diretta Sud-Est, 120 m, 6a: Podgornik- Kešar
Creta di Pricotic, S stena, Pescamosa, IV+, 350 m: Kešar-Matović, Valjavec-Čerpnjak-Arhar, M. Jakopič-V. Jakopič- Štenkler
Veronika Jakopič: Ženski tabor v Karnijskih Alpah je bil zame čudovita izkušnja. Trajal je tri dni, v tem času pa sem spoznala nove punce in hitro našla prijetno družbo. Skupaj smo raziskovale nove kraje in uživale v lepotah narave. Vzdušje je bilo sproščeno in polno smeha. Domov sem se vrnila z lepimi spomini in občutkom hvaležnosti za nova poznanstva.
Martina Jakopič: Na taboru v Karnijskih Alpah smo uživali v lepem ambientu in kompaktni skali. Vreme nam je bilo naklonjeno, družba pa je bila odlična. Hvala Slavici za izčrpno predavanje in Urši ter KA za organizacijo in izvedbo tabora.
Slavica Podgornik: Predvsem hvala Komisiji za alpinizem in Planinski zvezi Slovenije za dolgoletno podporo, ki omogoča, da se takšna srečanja alpinistk uspešno nadaljujejo iz leta v leto. Velika zahvala tudi Urši za odlično organizacijo - za vsem tem stoji ogromno predanega dela in vloženega časa. Veseli me, da takšni tabori združujejo zagnanost, mladost in izkušenost - pravi koktajl navdiha in medgeneracijskega povezovanja. Tabor je minil v sproščenem vzdušju, zaznamovan s smehom, tkanjem novih navez in odkrivanjem neznanih smeri.
Anja Valjavec: Vreme odlično, družba odlična, hrana odlična. Same superlative tega vikenda je zaokrožila super plezarija v ostenjih nad Mokrinami in čudovito predavanje Slavice, ki nam je dalo zagon, motivacijo in iztočnice za debate na štantih. Hvala PZS-ju in Urši za organizacijo, se veselim naslednje take priložnosti.
Jana Štenkler: Na ženskem alpinističnem taboru sem bila prvič - in zagotovo ne zadnjič. Prav tako sem se prvič podala v Karnijske Alpe, kjer sem res uživala v plezanju čudovitih smeri. Še bolj kot same stene pa me je navdušila prijetna, aktivna in nasmejana družba deklet, s katerimi je bilo vsako doživetje še lepše. Tabor mi je dal ogromno motivacije in veselja, zato se že nestrpno veselim novih plezalnih izzivov.
Tjaša Knez: Super organizacija, fina energija in navihana družba. Mnogo lekcij in ponovno spoznanje, da je bližnjica lahko tudi daljša. Sla sem z namenom druženja in spoznavanja tako drugih punc kot krajev, ki jih malce že poznam, odšla pa z zelo pristno izkušnjo alpinizma v precej prvinski obliki, ki je nisem pričakovala. Hvala Urši in vsem ostalim, predvsem vikend navezi.
Alina Ledinek: Med brskanjem po vodničku v petek zvečer, mi v oči pade merkantna linija, ki se vije po severozahodni steni redko obiskanega hriba Monte Sernio, le ta je doživela bore malo ponovitev, kar se mi zdi nenavadno, za dokaj nizko oceno. Simoni in Tjaši predlagam smer, punci sta za, gremo raziskovat. Prijeten dostop skozi gozdič se na koncu vzpne po senožeti, le ta nas pripelje do vznožja izbranega hriba. Pričnemo s plezanjem. Linija je očitna. Kvaliteta skale pa precej slaba. V smeri nismo srečale nobenega klina, smo našle pa zarjavelo jebico, poslednja sled predhodnikov. Prispemo na vrh in odprejo se nam pogledi »vidi se vse kar obstaja«. Monte Sernio je osamelec, pogled sega vse do Visokih tur. Sledi sestop, katerega prične spremljati mrak. V soju čelk poplezavamo navzdol. Sestop naj bi potekal po nekakšnem grebenu, ki ga ne najdemo, zato se odločimo da počakamo na nov dan. Z borovcev si ustvarimo prijetno posteljo ter se podamo h počitku in drug dan nadaljujemo s sestopom. Skratka, tabor mi je bil všeč, s puncami smo se dobro ujele. Ženski tabori so res the best! Hvala Urši za organizacijo.
Simona Glavan: Na ženskem alpinističnem taboru smo v trojni navezi plezale nenavrtano smer, ki se je izkazala za zahtevnejšo in krušljivejšo od opisanega. Smer smo zaključile v večernem mraku, nato pa se zaradi težav pri iskanju sestopne poti in izgubljenih markacij odločile za varno bivakiranje. Zame je bilo to prvo bivakiranje - izkušnja, ki je bila hkrati nepredvidljiva, poučna in nepozabna. Zjutraj smo uspešno sestopile. Plezanje z ženskami je posebna izkušnja - dovolimo si biti ranljive, a hkrati izžarevamo moč, vzdržljivost in medsebojno podporo. Iskrena hvala Komisiji za alpinizem za organizacijo tabora in priložnost za to edinstveno izkušnjo.
Tanja Ramšak: Za nami je čudovit ženski tabor v Karnijskih Alpah, poln doživetij in dobre energije. Sama sem bila tukaj prvič in zagotovo ne zadnjič. Vzdušje je bilo odlično, prežeto z medsebojno podporo. Poseben vtis je pustilo predavanje Slavice Podgornik o njenem alpinizmu v njenih najbolj aktivnih letih plezanja. Njene zgodbe so me navdihnile in spodbudile k razmisleku o lastni poti v gorah. Hvala PZS in Urški Kešar za organizacijo.
Klara Arhar: Tabor je bil vrhunski, visoko nad vsemi pričakovanji, pa so bila že pričakovanja kar precej visoka. Noro lušten vikend v vrhunski družbi. Karnijske Alpe so bile že nekaj časa pri vrhu seznama za plezalni vikend, čudovito vreme in visoke temperature so bile ravno pravšnja kombinacija za plezanje severnih sten. Jesenske barve in odlična vidljivost sta dodali še piko na i uživaškemu plezanju nekoliko lažjih smeri v kompaktni skali. Sobotno predavanje, ki nam ga je pripravila Slavica, je bilo tako zanimivo, da se je seznam dopustniških in plezalnih destinacij, ki jih želim obiskati, spet malce podaljšal. Dejstvo, da smo plezale lažje smeri, in da se je naša naveza ponavadi v steni znašla s še kakšno navezo, pa tudi to, da smo večinoma plezale po tri v navezi, je poskrbelo, da smo tudi med plezarijo skoraj ves čas klepetale. Vsi tisti, ki se vam je med tem kolcalo, se vam iskreno opravičujemo, ni pa nam žal. Po nekaj zadnjih tednih plezanja podrtij v naših hribih, so me Karnijske Alpe v top družbi ponovno spomnile, kakšna uživancija je lahko plezanje.
Nina Zidarn: Tabor mi je prinesel veliko novih poznanstev, idej za nove smeri in plezalne destinacije, ter novega elana za naprej. Hvala za vso organizacijo!
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Slavica Podgornik1 / 5
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih